Dogodki in prireditve - 27. 3. 2020

Alenka Bole Vrabec (1937–2020)

Iz utemeljitve ob imenovanju »častna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev« leta 2017:

Leto 2017 zaznamujeta dva na videz povsem različna jubileja, ki pa se po načelu zamaha metuljih kril v slovenskem prevodnem okolju združujeta v isti osebi.

Če je prvi, lavreatkin osebni praznik, dobro znano dejstvo, pa smo mogoče pozabili, da letos mineva tudi 50 let od izida slovitega Márquezovega romana Sto let samote, ki je nekaj let pozneje zaživel tudi v slovenskem prevodu. Eden osrednjih romanov svetovne postmoderne književnosti je tudi prelomna točka prevodne bibliografije Alenke Bole Vrabec in njenega pionirskega dela na področju prevajanja južnoameriške književnosti. Čeprav je bila dotlej slabo znana, neraziskana in neprevedena, to Alenke Bole Vrabec ni ustavilo, da se vanjo ne bi pogumno vrgla z vso prevajalsko strastjo. Sadovi njenega dela so nam razkrili, kaj se skriva za enigmatičnimi naslovi, kot so Gvatemalske legende, Koruzarji, Sto let samote, General v svojem blodnjaku, Terra nostra. Res je, da so bili prav Asturias, Márquez in Fuentes njeni najljubši avtorji, kar pa ne pomeni, da se je odrekla španski književnosti. V prevodnem objemu Alenke Bole Vrabec so našli zatočišče tudi avtorji, kot so Ibáñez, Cela in Lorca s svojimi dramami.

Južna Amerika ni edina celina, ki jo je obiskala. Ne smemo pozabiti, da se je njena prevodna pot začela z nemškim jezikom in mladinskim romanom o hirošimski atomski bombi. Sadako hoče živeti avstrijskega mladinskega pisatelja Karla Brucknerja je mnogim generacijam osnovnošolskih otrok ponudil prvi prikaz žalostnih posledic atomske bombe. Po njeni zaslugi lahko v slovenščini beremo tudi sloviti roman Sestre Makiokove Jun'ichiroja Tanizakija, sicer po nemškem prevodu, a se je to vendarle izkazalo za pravilno odločitev, saj je angleški prevod (vir mnogih posrednih prevodov japonske književnosti) precej okrnjen. Prevodi iz nemščine so žal večinoma skriti med neobjavljenimi prevodi dramatike in radijskih iger. In tako pridemo do prvega poklica Alenke Bole Vrabec, ki se mu nikoli ni odrekla: gledališča. Po končani Akademiji za dramsko umetnost, prvih igralskih stvaritvah v Mladinskem gledališču in Odru 57 je z aktivnim vodenjem ljubeljskih gledaliških skupin (Linhartov oder) ter kot direktorica jeseniškega Gledališča Toneta Čufarja in pozneje ustanovljene radovljiške Linhartove dvorane pomembno sooblikovala gledališko krajino gornjesavske doline.

Alenka Bole Vrabec, redna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev od zgodnjih sedemdesetih let 20. stoletja, je tudi neumorna promotorka prevajanja. Vedno je bila pripravljena sodelovati pri programu in organizaciji strokovnih srečanj (nazadnje v Radovljici leta 2015), prevzeti vodenje ogleda (Radovljica, Kranj, Škofja Loka ...) ter pripraviti literarne večere in podobno. Tovrstna srečanja so bila prav po zaslugi njenega prispevka k programu kvalitetnejša in odmevnejša. Tudi z delom v gledališčih je veliko naredila za promocijo prevajalstva, ne samo s postavitvami prevedenih dramskih del, ampak tudi s posebnimi projekti, nazadnje z dramatizacijo Vaj v slogu.

Upravni odbor Društva slovenskih književnih prevajalcev je sklenil, da bo Alenka Bole Vrabec, Sovretova nagrajenka (za prevod romana Sto let samote), Župančičeva nagrajenka (za prevod romana Terra nostra), Severjeva nagrajenka, prejemnica zlate plakete Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, predvsem pa velika ljubiteljica in zagovornica književnosti, žlahtne slovenske besede, umetnosti in vsega lepega, verižico lovorik dopolnila še s častnim članstvom Društva slovenskih književnih prevajalcev.

foto: Goran Antley