- 8. 6. 2016

Javno pismo Društva slovenskih književnih prevajalcev Ministrstvu za kulturo

Javno pismo Ministrstvu za kulturo o podcenjujočem odnosu do književnega prevajanja kot avtorskega dela in do prevajalcev kot avtorjev

Zaradi novega Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (UL RS, št. 92/15), ki ureja in popravlja tudi določila v zvezi s knjižničnim nadomestilom, je moralo Ministrstvo za kulturo v sodelovanju s stanovskimi društvi, ki jih knjižnično nadomestilo zadeva, pozimi 2015 začeti pripravljati nov pravilnik o izvajanju knjižničnega nadomestila. To je bila priložnost, da Društvo slovenskih književnih prevajalcev (v nadaljevanju DSKP) predlaga nov razrez sredstev, ki bi tako glede na izsledke statistik knjižničnih izposoj kot tudi glede na status in delež kakovostne prevodne literature na slovenskem knjižnem trgu in v šolskem kurikulumu odpravil neupravičeno in neutemeljeno anomalijo, ki je doslej predvidela 60 % sredstev knjižnega nadomestila izvirni slovenski literaturi in 20 % prevodnim delom. Ker je bilo v 2. členu Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila zapisano, da je »[k]njižnično nadomestilo oblika podpore avtorjem knjižničnega gradiva, ki je predmet javnega posojanja v splošnih knjižnicah. Namen izvajanja knjižničnega nadomestila je spodbujati ustvarjalnost posameznikov na področjih kulture, na katerih se ustvarja knjižnično gradivo in ki so v javnem interesu […]«, in ker uradna statistika knjižničnih izposoj, ki jo vodi NUK, jasno kaže, da kar 70 % vseh izposoj obsega izposoja prevedenega gradiva (v letu 2014 je bilo v splošnih knjižnicah 11.484.407 izposoj monografskega gradiva, od tega 2.956.180 izvirnih in 8.009.596 prevedenih; preostanek predstavljajo stari zapisi in monografske publikacije v tujih jezikih), je DSKP v skladu z navedenimi argumenti predlagalo razdelitev 50 % za avtorje izvirnih monografskih publikacij in 30 % za prevajalce monografskih publikacij, kar je še vedno v prid izvirnemu avtorstvu, ki v predlaganem razmerju ohranja »večinski delež«.

Ta predlog je bil zavrnjen z obrazložitvijo, ki je povod pričujočega zapisa. V gostobesednem pojasnilu v zbirniku odzivov na osnutek Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila, objavljenem na spletni strani Ministrstva za kulturo (v nadaljevanju MzK), v katerem so navedene tudi direktive Evropskega parlamenta in Sveta, ki s predlogom DSKP nimajo neposredne zveze, je med drugim zapisano: »Pri oblikovanju slovenskega modela knjižničnega nadomestila je bilo ključno vodilo vzpostaviti model, ki bo prednostno podpiral izvirno slovensko literaturo, komercialno uspešnemu knjižničnemu gradivu pa namenjal manj.« (poudarili avtorji tega zapisa). Še več, v obrazložitvi prevajalsko delo ni omenjeno niti z besedo, medtem ko se ves čas poudarja pomen izvirne ustvarjalnosti. Sodeč po tem pojasnilu MzK dela deli na »izvirno slovensko literaturo« in »komercialno uspešno knjižnično gradivo«, kar pomeni, da je za ministrstvo vsakršno prevodno delo komercialno. Ali MzK potemtakem meni, da so slovenski (!) prevodi zahtevne proze, poezije, dramatike in humanistike komercialno uspešna dela, kar naj bi pomenilo, da sta njihovi kakovost in vrednost nižji, pri čemer je tovrstna dikcija per se izjemno problematična in protislovna? Morda pa MzK misli, da je prevodna književnost celo neslovenski del književnega ustvarjanja? Ali pa to nemara pomeni, da bo MzK tudi komercialno uspešne izvirne avtorje izločilo iz kvote »prednostno upravičenih«, torej komercialno manj uspešnih izvirnih avtorjev? Dikcija je toliko bolj problematična zato, ker dokazuje, da MzK o dejanskem stanju in statusu prevajalskega dela ni poučeno.

Evropska unija v skladu z Bernsko konvencijo (The Berne Convention for the Protection of Literary and Artistic Works) in Unescovim priporočilom (UNESCO’s Nairobi Recommendation) prevajanju leposlovja nesporno in nedvoumno dodeljuje status avtorskega dela. Temu sledi tudi Zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Dejstvo je tudi, da delovnih štipendij iz naslova knjižničnega nadomestila na podlagi doslej veljavnega Pravilnika o podeljevanju pri DSKP niso mogla prejeti »komercialna dela«, temveč zahtevni prevodi leposlovja in humanistike. Podatki o prevodnih projektih, ki jim je bila v preteklosti dodeljena štipendija, so javno dostopni.

Obenem pa so avtorji prevodov dobro izposojanih del tako in tako že »kaznovani« z bistveno nižjim količnikom pri izračunu neposrednih izplačil. Na letošnjem obvestilu o višini knjižničnega nadomestila namreč lahko preberemo: »Za leto 2015 je bilo za kategorijo 'avtorji izvirnih monografskih publikacij' namenjenih 182.327,4 EUR. V tej kategoriji je bilo v letu 2015 v splošnih knjižnicah zabeleženih 1.113.524,82 izposoj del avtorjev, ki so presegli spodnji prag števila izposoj in so tako upravičeni do knjižničnega nadomestila za leto 2015. Glede na navedeno je vrednost ene izposoje v tej kategoriji 0,16373 EUR. Za leto 2015 je bilo za kategorijo 'prevajalci monografskih publikacij' namenjenih 60.775,8 EUR. V tej kategoriji je bilo v letu 2015 v splošnih knjižnicah zabeleženih 5.525.383,71 izposoj del prevajalcev, ki so presegli spodnji prag števila izposoj in so tako upravičeni do knjižničnega nadomestila za leto 2015. Glede na navedeno je vrednost ene izposoje v tej kategoriji 0,011 EUR.« (poudarili avtorji tega zapisa). Avtor prevoda dobi torej manj kot desetino knjižničnega nadomestila, kakršno pripada avtorju izvirnega dela. Poleg tega je najnižje izplačilo v letu 2015 za prevajalce znašalo 41,06 evra, za avtorje izvirnih del pa 120,90 evra. 392 letošnjih upravičencev do neposrednega izplačila na področju izvirnih monografskih publikacij je v preteklem letu beležilo 1.113.524 izposoj, 328 upravičencev s področja prevodnih monografskih publikacij pa 5.525.383. Prepričani smo, da je tovrstna razlika v vrednotenju dela avtorja prevoda in avtorja izvirnega dela neupravičena in nesorazmerna.

MzK zavrnitveno obrazložitev sklene s povedjo: »Kot izhaja iz obrazloženega, je določba o deležih sredstev za posamezno vrsto knjižničnega gradiva nastala na podlagi tehtnega razmisleka že v fazi oblikovanja slovenskega modela knjižničnega nadomestila in ne kot rezultat pogajanj med stanovskimi društvi.« (poudarili avtorji tega zapisa). Dokler MzK »tehtnega razmisleka« ne bo dokazalo z arhiviranimi gradivi (dopisi, zapisniki s sestankov, magnetogrami), bo ta izjava veljala za zavajanje, saj so se po dosedanjih poizvedovanjih podatki o tem, kako je bila dosežena takšna razdelitev sredstev, priročno izgubili v megli spomina.

Ker smo na DSKP ogorčeni in razočarani nad podcenjujočim, a očitno državnim mnenjem o prevajalskem delu in slovenskem prevodnem literarnem sistemu, od ministra za kulturo, g. Antona Peršaka, zahtevamo dvoje:

1. da se nedvoumno izreče o statusu prevajalskega dela in prevodne književnosti;

2. da predloži dokumente, ki dokazujejo »tehtni razmislek« o razdelitvi sredstev, na podlagi katerih bi lahko razumeli trenutno razdelitev in popolno zavračanje naših večkrat podanih tehtnih argumentov in vsakršnih sprememb v prid prevodnega avtorstva.

 

Upravni odbor Društva slovenskih književnih prevajalcev

Ljubljana, 6. 6. 2016

 

(povezavi do citiranega pojasnila MzK http://www.mk.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/predpisi_v_pripravi/predpisi_v_pripravi_2016/ zbirnik odzivov na osnutek Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila)