- 17. 4. 2018

Prevajalka in njena lektorica/ Prevajalec in njegov lektor

Noč knjige 2018

DRUŠTVO SLOVENSKIH KNJIŽEVNIH PREVAJALCEV

v sodelovanju z

LEKTORSKIM DRUŠTVOM

vabi na

pogovorni večer

v okviru cikla Pridobljeno s prevodom

 

Prevajalka in njena lektorica/

Prevajalec in njegov lektor

 

z Andrejo Kalc, Petro Koršič in Barbaro Pregelj

v ponedeljek, 23. aprila 2018, ob 19.30

 

na sedež Društva slovenskih književnih prevajalcev

in Lektorskega društva

na Tomšičevi 12, Ljubljana.

 

PREVAJALČEV IN LEKTORJEV IMAGINARIJ

POD ČRTO ZALOŽNIŠKIM STANDARDOM

 

Slovenska prevodna knjiga je v stoletjih svojega obstoja razvila in spodbudila številne bolj in manj zanimive prakse: sem gotovo sodi spreminjajoče se sodelovanje med prevajalcem, urednikom in lektorjem. V pogovoru o sodobnih, vendar tudi podedovanih imaginarijih prevajalcev in lektorjev bosta gostji Petra Koršič (izkušena urednica in lektorica z reflektirano prakso) ter Barbara Pregelj (urednica mladinske in humanistične literature, prevajalka in strokovnjakinja za zgodnje razvijanje bralnih navad) s predstavnico Lektorskega društva Andrejo Kalc razkrili zanimivejše navade, obrede in pristope, ki oblikujejo prevodno besedilo pred natisom. Ob sodobnem vedenju, da koncepta prav in narobe štrlita iz ideološke orodjarne in ne jezikovnonormativne, kot si naivno še zmeraj predstavljajo številni ljubitelji »lepega slovenskega jezika«, je morda nastopil čas, da lektorja leposlovja postavimo v drugačno sobesedilo in v tesnejše simbiotično razmerje s književnim prevajalcem – s tem se morebiti spremenijo tudi merila in standardi jezikovnega urejanja prevodnega leposlovja.

 

Gostji bosta razmišljali o vprašanjih, kot so: Kaj si želi in kaj potrebuje prevajalec? Ali potrebujejo neodvisne, programsko specifične in izginjajoče manjše založbe posebno vrsto dela? Je zaradi izvorne zaznamovanosti slovenskega knjižnega jezika z narodotvornostjo in danes državotvornostjo literarna slovenščina obtičala v primežu utilitarnosti in ne pušča dovolj prostora za izvirnost? In ne nazadnje, zakaj je prav, da nas popravki vznejevoljijo ali celo zabolijo? Kdaj in kje se razvije identifikacija z lastnim jezikom in koliko je ta mehanizem povezan s spori med lektorji in jezikovnimi ustvarjalci? Je v ubožnem času literatura že postala do te mere diskurz antikvarnosti, da si tudi lektor lahko pomaga z v našem prostoru izumirajočo disciplino stilistike, predvsem pa prestavi žarišče svojega branja v razumevanje literarne jezikovne teksture in končno začne tudi jezikovne ravni meriti s stilističnimi vatli?

 

Prireditev sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Fotografijo smo si izposodili tukaj.