Ne spreglejte - 15. 12. 2016

Urška Gállos ─ odlikovana ambasadorka kulture

Urška Gállos ─ odlikovana ambasadorka kulture
 
Pred nekaj dnevi je Urška Gállos, prevajalka iz Madžarske, za prispevek h kulturni izmenjavi slovenske in madžarske literature ter zbliževanje duhovnega prostora obeh sosednjih narodov prejela medaljo za zasluge Republike Slovenije. 
 
Urška Gállos, kot so med drugim zapisali v obrazložitvi, »pomembno povezuje slovensko in madžarsko kulturo. Že dolgo deluje v književnih krogih obeh držav in sodeluje pri snovanju slovenskih kulturnih prireditev na Madžarskem, hkrati pa išče priložnosti za boljšo prepoznavnost madžarske književnosti v Sloveniji. Sodeluje pri organizaciji festivala Vilenica in skrbi, da je cenjen tudi na Madžarskem«.
 
A to ni bilo prvo priznanje, ki ga je prejela v Slovenji. Leta 2006 je za posredovanje slovenske književnosti madžarskemu narodu prejela Lavrinovo diplomo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Prevedla je že okoli 50 knjig. Večkrat so jo nagradili tudi na Madžarskem. Za prevode Vitomila Zupana, Cirila Kosmača in Draga Jančarja v madžarščino je med drugimi prejela nagrado založbe Evropa, za prevod radijske igre Milana Jesiha pa nagrado madžarskega radia.
 
A od kod ta ljubezen, strast do slovenske besede, želja po vnašanju kontrastnih barv sosednjih kultur, nravi dežel in njihovih ljudi, v tokove skupnega?
Njena pokojna mati je bila Slovenka, doma iz Ribnice, tako da se je Urška že kot otrok naučila govoriti slovensko, oče je bil Madžar. Zgodaj se je navezala tudi na ta svoj drugi dom in ljube sorodnike v Sloveniji. Morda prav iz te podvojene ljubezni izvirata značilna Urškina vedrina in srčnost, ki ju zazna vsak, ki jo spozna.

Po koncu študija se je kot kulturna nomadka v najbolj plemenitem pomenu besede ves čas povezovala s podobnimi kulturnimi centri v Sloveniji in na Madžarskem. Po poklicu novinarka je počasi začela tudi prevajati.
 
Ko so knjigarne v Budimpešti v času politične odjuge v 80. letih in po spremembi sistema v 90. letih kot da čez noč preplavile »disidentske« knjige, je prav Urška Gállos podpisala največ prevodov del slovenskih avtorjev, kot so Zupanov Menuet za kitaro, Resničnost Lojzeta Kovačiča, Galjot Draga Jančarja, Stalin, despot Miloša Mikelna, novele Edvarda Kocbeka Strah in pogum …
 
V poznejših letih so sledili številni drugi prevodi del Draga Jančarja, Aleša Debeljaka, Andreja Blatnika, Mitje Čandra, Mojce Kumerdej, pesniške antologije …
 
Informacije o knjigah so tekle prek prijateljskih krogov, avtorskih, prevajalskih, založniških. Zato tudi v prvi mednarodni »druščini« Vilenice, kot jo je šaljivo poimenoval letos umrli pisatelj Péter Esterházy, Urška Gállos ni mogla manjkati.  
 
Bila je v središču t. i. »meteorologije« Srednje Evrope, če si še enkrat sposodim besedo prej omenjenega pisatelja. Nanjo so se obračali slovenski in madžarski založniki, pisatelji, začetniški prevajalci. Ko sem se tudi sama šele podajala v prevajalske vode, je ─ kdo drug, če ne Urška ─ pregledala moj prevod od besede do besede. Njej sta zaupala avtor, njen ljubi pisatelj, in založnik. Vem, da nikoli ni bila zares plačana za to delo. Pa verjetno še kdaj ne.
 
V letih, ko se »vremena Kranjcem še niso zjasnila«, je madžarskemu režiserju Istvánu Paálu odkrila dramo Veliki briljantni valček Draga Jančarja. »Prek skupnega znanca mi je poslala tipkan izvod,« je odgovoril omenjeni režiser na vprašanje, kako je izvedel za dramo. Dobra tri leta po premierni uprizoritvi v Ljubljani so lahko gledalci podoživeli srhljivo metaforo zaprte družbe tudi v Veszprému na Madžarskem (1989).
 
V svojem majhnem avtomobilu je nenehno potovala, vedno pa se tudi rada vračala v Pécsvárad, v stotrideset let staro dedovo hišo – čudovito in prostorno hišo s secesijskim pohištvom, notranjo stekleno vežo, izjemno bogato knjižnico in kostanjem na dvorišču. Urško sta zaznamovali tudi omika in dostojanstvo nosilcev podeželske madžarske kulture, dediščine zlasti po očetovi strani. 

Po zadnji vojni je od leta 1998 delala pet let tudi kot lektorica za madžarski jezik na Univerzi v Ljubljani. Po vrnitvi na Madžarsko pa so jo sredi neugnanega snovanja, pisanja knjig o zgodovinskih, kulturnih in literarnih stikih ter prevajanja doletele hude zdravstvene težave. Dve leti si je prizadevala za okrevanje in danes, k sreči, spet lahko dela. Nedolgo nazaj je izšel njen prevod Jančarjevega romana To noč sem jo videl, zdaj prevaja že nekaj drugega. 
 
Vsi, ki poznamo Urško in njeno delo, vemo, da si je medaljo za zasluge večkratno zaslužila. Sploh po takšnih preizkušnjah. Zato ji od srca želimo še veliko novih uspehov in odličnih prevodov! 
 
Marjanca Mihelič