Pogodbe

Smernice za poštene prevajalske pogodbe

 

CEATL - Evropski svet združenj književnih prevajalcev

 

Smernice za poštene prevajalske pogodbe

 

Uporabljeni izrazi, ki se nanašajo na osebe in so zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženski in moški spol.

 

Kot nadaljevanje 'Heksaloga', ki ga je CEATL sprejel leta 2011, naj bi v nadaljevanju navedene smernice rabile kot orodje za vzpostavitev dobrih praks na področju književnega prevajanja. Tovrstne dobre prakse bodo koristile vsem v založništvu (prevajalcem, založnikom in avtorjem), saj se bo po njihovi zaslugi povečala kakovost književnih prevodov. Zato je nujno treba vzpostaviti poštene pogoje, uravnotežene odnose ter dobre materialne in moralne delovne pogoje za prevajalce.

 

Opomba: Prevajalec in založnik morata nujno podpisati pogodbo, še preden prevajalec začne  delati. Pogodba mora biti:

 

1. v pisni obliki;

 

2. osnovana na 'tipičnih' pogodbah, kjer te obstajajo(*), in/ali na standardnih pogodbah, doseženih s pogajanji med združenji prevajalcev in založnikov, saj takšne pogodbe temeljijo na pravilih, ki obema stranema zagotavljajo osnovne pravice in omejujejo učinke nesorazmerne pogodbene moči med njima;

 

3. sklenjena po pogajanjih v dobri veri, ki naj zadostijo specifičnim potrebam obeh strank glede na vsak posamezen primer.

 

1. Podeljevanje pravic, obveznosti založnika

 

Podeljevanje oziroma prenos pravic morata biti omejena na določeno naklado in/ali na časovno obdobje. Če prevajalec ni upravičen do tantiem, morajo biti pravice podeljene za krajše obdobje.

•    Pravice, ki se po pogodbi prenesejo, ter pogoji, pod katerimi se prenesejo, morajo biti stvar pogajanj. Pogodba ne sme določati skupnega prenosa vseh pravic, treba je natančno določiti obseg podeljenih pravic (vsaka podeljena pravica mora biti navedena v pogodbi). Poleg tega pogodba ne sme določati prenosa pravic za uporabo dela s tehnologijami, ki še ne obstajajo, in ne sme vsebovati morebitnih prihodnjih pravic, ki bi bile lahko zakonsko določene v prihodnosti.

•    Splošno pravilo je, da naj se pravice za uporabo prevoda podelijo v skladu z omejitvami in trajanjem pravic, ki so bile založniku podeljene za izvirno delo. V nobenem primeru pa naj obdobje podeljevanja pravic ne preseže desetih let. Pogodba naj vsebuje določilo o vrnitvi pravic, na primer: »Če se pravice za delo kadarkoli prenesejo nazaj na avtorja, naj se hkrati tudi pravice za prevod avtomatično prenesejo nazaj na prevajalca.«

•    Založnik mora biti obvezan delo izdati v določenem časovnem obdobju, na primer: »Založnik bo prevod izdal najkasneje do roka, določenega v pogodbi, vendar ne kasneje kot v dveh letih od oddaje rokopisa.« (Heksalog, št. 4)

 

2. Moralne pravice

 

Po Bernski konvenciji imajo avtorji neodtujljive moralne pravice, od katerih sta najpomembnejši pravica do priznanja avtorstva in pravica do integritete:

 

- Pravica do priznanja avtorstva

Pomeni pravico, da je nekdo priznan kot avtor svojega dela. »Kot avtor prevoda bo prevajalec naveden povsod, kjer je naveden avtor izvirnika« (Heksalog, št. 6). Če založnik proda licenco za prevod, se mora pridobitelj licence z licenčno pogodbo zavezati k navedbi prevajalca na enak način, kot se je k temu zavezal dajalec licence.

 

- Pravica do integritete

Pogodba mora spoštovati prevajalčevo pravico do integritete, kar pomeni, da brez njegove vednosti in odobritve niso dovoljene nikakršne spremembe. Prevajalec ima pravico, da nasprotuje vsem oblikam popačenja, brisanja ali drugačnega spreminjanja svojega dela, ki bi škodovale samemu delu ali prevajalčevemu strokovnemu ugledu. Prevajalčevo pravico do integritete se zagotovi na primer z določilom, kot je: »Založnik ne bo nikakor posegal v prevod brez prevajalčevega privoljenja.« Pogodba mora torej določati, da bo z uredniškim in lektorskim pregledom spoštovana zakonita pravica prevajalca, da je obveščen o vseh morebitnih spremembah prevoda in da jih lahko preveri.

Založnik bo prevajalcu posredoval končno različico besedila v odobritev pred natisom, prevajalec pa bo v dobri veri ovrednotil vse morebitne spremembe, kar bo spodbudilo na sodelovanju temelječ uredniški postopek.

Če je zaradi tematike prevoda potreben pregled področnega strokovnjaka, ki naredi potrebne spremembe in/ali združi besedilo, mora pogodba vsebovati tudi določila o sodelovanju med prevajalcem in področnim strokovnjakom, da se zagotovi spoštovanje vloge in pravic obeh.

 

3. Plačilo

 

Plačilo (osnovni honorar in tantieme) mora biti stvar pogajanj, na katerih se upošteva vse ustrezne dejavnike, med drugim dolžino in težavnost prevoda, prevajalčeve izkušnje, ali je prevodni projekt predlagal prevajalec, pričakovano prodajo dela (v primeru tržnih uspešnic) itn.

- Osnovni honorar

»Honorar za naročeni prevod mora biti pravičen – prevajalcu naj omogoča dostojno preživetje in mu dopušča, da pripravi prevod visoke literarne kakovosti.« (Heksalog, št. 2)

Tudi če je v pogodbi določen višji honorar za primer, da založnik dobi subvencijo, mora biti pravičen osnovni honorar zagotovljen tudi, če založnik subvencije ne dobi.

- Tantieme in sekundarne uporabe

»Prevajalec bo v zameno za uporabo svojega dela dobil pošten delež od dobička, ne glede na to, v kakšni obliki se delo uporablja, in sicer od prvega izvoda dalje.« (Heksalog, št. 5)

Pošteno je, da ima prevajalec kot avtor prevoda sorazmerno korist glede na uspeh knjige. Tantieme je treba izplačevati od vsega začetka oziroma po plačilu osnovnega honorarja, če je šlo za predplačilo (ali po prodaji vnaprej določenega števila izvodov prevoda). Če pogodba določa izplačilo osnovnega honorarja brez tantiem, naj se prevajalcu izplača dodaten honorar, ko se proda določeno število izvodov.

Prevajalec je upravičen tudi do deleža dobička iz sekundarnih uporab, na primer iz e-knjig, avdioknjig, knjižnih klubov itn.

- Plačilni pogoji

»Ob podpisu pogodbe je prevajalec upravičen do predplačila v višini vsaj tretjine honorarja.« (Heksalog, št. 6) Preostanek se mora izplačati najkasneje v 60 dneh od oddaje prevoda.

Pogodbe, ki določajo izplačilo zadnjega obroka honorarja ob izidu dela, so nesprejemljive. Izplačilo zadnjega obroka osnovnega honorarja mora biti neposredno vezano na oddajo ali odobritev prevoda.

Če je izplačilo zadnjega obroka pogojeno z odobritvijo prevoda (glej točko 5 spodaj), mora biti odobritev podana najmanj mesec dni po oddaji prevoda.

- Prevajalec ne sme imeti dodatnega nehonoriranega dela

Če se od prevajalca pričakuje, da poleg prevoda opravi še kakšno drugo delo (npr. izvaja dodatne raziskave, napiše spremno besedo, pripravi glosar ali kazalo), je treba tovrstno delo jasno določiti, prevajalec pa mora zanj prejeti dodatno plačilo. Prav tako mora prevajalec prejeti dodaten honorar za morebitno nepredvideno dodatno delo.

- Uporaba dela brez plačila je prepovedana

Pogodbe včasih določajo različne oblike uporabe dela prevoda ali celotnega prevoda brez kakršnegakoli finančnega nadomestila prevajalcu, če takšna uporaba ni namenjena le promociji prevoda in prevajalca, temveč tudi »poslovanja založnika«. Ta opredelitev je preveč nejasna in kot takšna nesprejemljiva.

 

4. Obračun

 

Založnik mora prevajalcu sporočiti vse načine uporabe njegovega dela v obliki obračunov tantiem, ki morajo biti podrobni, pregledni in dostavljani redno (najmanj enkrat letno), kot določa pogodbeni člen o reviziji. Ta obveznost velja tudi, če prevajalec ne prejme tantiem, le da v tem primeru obračun ne vsebuje postavk o tantiemah, vsekakor pa ima prevajalec pravico biti obveščen o tem, kako se njegov prevod uporablja in kakšne prihodke prinaša.

 

5. Odobritev prevoda

 

Prevod je običajno naročeno delo. Ena od osnovnih založnikovih nalog je, da se prepriča o kompetentnosti prevajalca, še preden naroči prevod (na primer tako, da prebere druge njegove prevode ali da mu naroči izdelavo poskusnega prevoda v obsegu nekaj strani). Zato založnik ne bi smel imeti pravice, da zavrne prevod, če je prevajalec upošteval pogodbena določila in oddal naročeni prevod (v kolikor so bile upoštevane vnaprej določene zahteve ter je prevod po stilu in kakovosti primerljiv z vzorčnimi prevodi, ki jih je založnik že videl). Pogodbe ne smejo dopuščati možnosti, da založnik po lastni presoji zavrne prevod, ker ugotovi, da je pri izbiri izvirnega dela za prevod prišlo do napake ali ker so se okoliščine spremenile. 

Založnik in prevajalec se bosta dogovorila o roku oddaje, ki omogoča, da prevajalec lahko pripravi strokoven prevod. Založnik in prevajalec imata skupno odgovornost, da ne predlagata ali sprejmeta prevoda, če je načrtovani čas za njegovo izdelavo prekratek za zagotovitev kakovostnega dela. Posebej pomembno za književno prevajanje je tudi, da se prevajalcu ne sme predlagati, naj prevod oddaja po delih, češ da se bo tako uredniško delo lahko hitreje opravilo. Šele ko prevajalec prevede celotno delo, mu lahko namreč določi končno obliko, zagotovi njegovo konsistentnost in enoten slog. Če založnik torej prevajalcu naroči, naj prevod oddaja po delih, ali če ga po podpisu pogodbe prosi, naj prevod odda pred predvidenim rokom, založnik nima pravice zavrniti prevoda zaradi težav, povezanih z dejstvom, da prevajalec za dokončanje svojega dela ni imel na voljo dovolj časa.

Kadar pogodba določa možnost zavrnitve prevoda »zaradi neprimerne kakovosti« (kar je treba utemeljiti z nespornimi dokazi), mora vsebovati vsaj določila glede postopka revizije in/ali glede postopkov poravnave, pri tem pa se ne sme od prevajalca nikoli zahtevati, naj vrne del honorarja, ki ga je prejel ob podpisu pogodbe. Poleg tega mora pogodba vsebovati jasno določen, razumen rok za odobritev prevoda (npr. 30 dni) in določilo, da če prevajalec v navedenem roku ne dobi utemeljene izjave o zavrnitvi prevoda v pisni obliki, šteje, da je bil prevod odobren.

 

6. Zagotovila založniku

 

Od prevajalcev se ne sme nikoli zahtevati, naj zagotovijo, da delo ne vsebuje obrekovanja ali žaljivih vsebin oziroma da ne krši nobenih zakonov, pravic do zasebnosti ali pravic do javnosti. Edina prevajalčeva dolžnost glede vsebine dela je zagotoviti, da je prevod njegova avtorska stvaritev, da je njegovo izvirno delo ter da na njem ne obstajajo pravice intelektualne lastnine tretjih oseb. Lahko pa prevajalec založniku zagotovi, da v prevod ne bo vnašal vsebin sporne ali obrekovalne narave, ki niso bile prisotne že v izvirniku, v zameno za to zagotovilo pa se založnik zaveže, da bo prevajalca zavaroval pred morebitnimi tožbami zoper njega ali ki bi nastale zaradi njega iz razloga, da naj bi prevod vseboval sporne ali obrekovalne vsebine.

Pomembno je slediti tem smernicam, vendar to ni nujno dovolj. Prevajalec mora biti vedno pozoren in se prepričati, da gre pri pogodbi, ki jo bo podpisal, za pošten dogovor med založnikom in prevajalcem.

 

Posebna opomba glede pogodb o delu tipa 'work made for hire'

Založniki v Združenih državah Amerike in evropski založniki, ki bi radi uvozili tuje modele pogodb, ker se jim zdijo ugodnejše, bi utegnili prevajalcem predlagati pogodbe o delu tipa 'work made for hire'.

Po določilih ameriškega avtorskega prava šteje, da je pri vsakem delu, ki je bilo narejeno na podlagi pogodbe tipa 'made for hire', s pravnega vidika njegov avtor ter prvotni nosilec avtorskih pravic tista (fizična ali pravna) oseba, za katero je bilo delo opravljeno, ne pa dejanska oseba, ki je delo ustvarila. V nekaterih državah se ta pojav imenuje 'korporativno avtorstvo'. Pogodbe tipa 'work made for hire' kršijo Bernsko konvencijo in skoraj vse (ali morda celo vse) veljavne oblike avtorskega prava v evropskih državah. Zato je treba takšne pogodbe ostro zavrniti, tako kot tudi vse druge tipe pogodb, ki so bili 'uvoženi' v državo in ne upoštevajo standardov in zakonov tiste države.

 

(*) V civilnem pravu za 'tipično' ali 'nominatno' pogodbo šteje tista pogodba, ki je po vsebinski in oblikovni plati urejena z zakonom in ima posebno ime, npr. 'contrat d'édition'.