Poslovila se je izjemna prevajalka, cenjena članica DSKP in
draga kolegica
MARIJA JAVORŠEK
Dne 11. februarja 2024 je slovenska kultura izgubila prevajalko, ki je zlepa ne bo mogoče nadomestiti. Marija Javoršek (1939–2024), ki se je nenadno in nepričakovano poslovila od nas, je bila namreč pripadnica izumirajoče, če ne zdaj že kar izumrle vrste: prevajalka, ki je z velikim užitkom, znanjem, veščino in pesniško tankočutnostjo najraje slovenila starejša francoska pesniška besedila, spisana v strogih formalnih oblikah. Po njenih besedah so ji bile dobrodošle prav omejitve, ki jih prinašata metrum in rima, ker so ji začrtale ris, znotraj katerega je lahko dala duška svoji prevajalsko-pesniški inovativnosti.
Že med študijem francoščine in italijanščine na ljubljanski Filozofski fakulteti, še bolj pa seveda zatem, se je njeno poklicno življenje sukalo predvsem okoli knjig. Bila je bibliotekarka v Narodni in univerzitetni knjižnici in v Biblioteki SAZU ter delovala kot korektorica in lektorica. Literarne in gledališke prevode je začela objavljati v prvi polovici sedemdesetih let 20. stoletja, v naslednjih desetletjih pa se je posvetila daljšim francoskim verznim delom iz odmaknjenih obdobij, čeprav je prevedla tudi več proznih del, denimo dve knjigi Marguerite Yourcenar in Heptameron Margarete Navarske (z Radojko Vrančič).
Med najzahtevnejše in najobsežnejše prevode njene najljubše zvrsti, poezije, vsekakor sodijo Pesem o Rolandu, Pogrebna koračnica Jeana Geneta, izbor La Fontainovih basni, Lais Marie de France, Rože zla Charlesa Baudelaira, Pesmi o Jutrovem Victorja Hugoja in Vitez z levom ali Roman o Yvainu Chrétiena de Troyesa ter poezija francoske renesanse (Louise Labé in Marceline Desbordes-Valmore). Posebno mesto v njenem opusu je posvečeno francoski klasicistični dramatiki, ki jo je prevedla v formalno zahtevne francoske aleksandrince. Prevedla je celoten opus Jeana Racina (zanj je leta 1995 prejela Sovretovo nagrado), pa tudi več kot deset dram Pierra Corneilla. Med njimi si zasluži posebno omembo trojica Horacij, Cina in Pompejeva smrt, ki je izšla pod krovnim naslovom Rimske politične tragedije in ji leta 2013 prinesla nagrado Prešernovega sklada. V utemeljitvi je bil poudarjen prevajalkin »izjemen posluh za klasicistično poetiko in rimsko zgodovinsko tematiko« kot tudi pretanjena pesniška spretnost.
Kljub bogatim prevajalskim izkušnjam Marija Javoršek nikoli ni popustila pri rigoroznem piljenju novih prevodov. Najraje jih je tudi predebatirala s kakim drugim strokovnjakom za francoščino, najprej s svojo najboljšo prijateljico, znamenito prevajalko Prousta Radojko Vrančič, nato z mlajšim sinom Janom Jono Javorškom. Poleg vsega, kar je izšlo za njenega življenja, pa je zapustila obsežen opus neobjavljenih prevodov, ki še čakajo založnika.
Z Marijo Javoršek smo izgubili mojstrico besede, veliko prevajalko, ki je formalno izbrušeno poezijo prevajala z neverjetno spretnostjo, posluhom in občutkom.
Zapisala Nada Grošelj
Nina Gostiša: Slovo predstavnice izumirajoče vrste (»Književni listi«, 20. 2. 2024)
Tone Smolej: V spomin (»Kultura«, 23. 2. 2024)
