Branimir Nešović je z ustanovitvijo založbe Modrijan sredi devetdesetih let pustil neizbrisno sled v slovenskem založništvu. Pred tem je bil dolgoletni novinar Dela, specializiran za kulturo in šolstvo. In še prej, zelo kratek čas, sredi sedemdesetih let, še kot mladenič, moj profesor sociologije na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad.
V spominu ga imam kot mirnega in odločnega človeka, ki ni silil v dijake. Kdor je hotel kaj odnesti od njegovih predavanj, je odnesel, kdor ne, pač ne. In ta odločnost je bila gotovo potrebna, ko je leta 1996 ustanovil eno prvih založb, ki so začele delovati v samostojni Sloveniji. Začela je z učbeniškim programom – sam je že leta 1993 skupaj z Jankom Prunkom napisal prvi »poosamosvojitveni« učbenik zgodovine 20. stoletja za 8. razred osnovnih šol, ki je doživel deset ponatisov – in na njegovi podlagi sčasoma razvil obsežen segment domačega in prevodnega leposlovja ter stvarne literature.
Poleg odločnosti je bila za ta podvig vsekakor potrebna tudi strast, in v njegovem primeru to ni bila le strast ljubitelja knjig, ampak predvsem zgodovinarja. Ta je vtisnila pečat tudi njegovemu urednikovanju, saj je v slovenski prostor pripeljal imena odmevnih sodobnih zgodovinarjev, kot sta Orlando Figes s svojo slovito rusko trilogijo pa Keith Lowe s povojno zgodovino Evrope; založba je bila tudi ena redkih, ki se je posvečala izdajanju del iz antike in o antiki. Založniška pravljica – že naslovi nekaterih zbirk so bili pravljični: Svila, Nostalgija – je trajala dobrih dvajset let, izšlo je okoli sedemsto knjig ter štiristo učbenikov in gradiv, odprli sta se dve knjigarni, v Ljubljani in Škofji Loki, v katerih so se vrstili dogodki z avtorji in prevajalci, nato pa se je nenadno in – vsaj za zunanjega opazovalca – na videz nerazumljivo končala. Spominjam se osuplosti ob zaprtju knjigarne na Trubarjevi ulici. In ob prvem knjižnem sejmu, na katerem Modrijana ni bilo več. Kot da je zazijala globoka vrzel, rana.
V tem času je šla skozi »roke« založbe vrsta avtorjev in prevajalcev, med njimi tudi mnogo članov in članic našega Društva, in tako sem po dobrega četrt stoletja svojega nekdanjega profesorja znova srečala tudi jaz. Pri tem velja poudariti, da je imel Branimir Nešović do prevajalskega dela zelo spoštljiv odnos: prevajalcem je zaupal in je na njihov predlog uvrstil v svoj program marsikatero knjigo. Prav na Modrijanovih knjigah so se prevajalci sčasoma začeli pojavljati tudi na knjižnih platnicah, kar v slovenskem prostoru še do nedavnega ni bila samoumevna praksa.
In ne nazadnje: Branimir Nešović je bil romantik. Čeprav je ob okrogli mizi »Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov« leta 2013 svoj prispevek v Pogledih poimenoval »Konec romantike«, je v njem vendarle govor prav o »romantiki urednikovanja«, kot temu sam pravi. In čeprav je ta romantika, povezana z ljubeznijo do knjig in s časom, ko je bil izid vsake knjige »krona uredniškega dela z avtorjem ali prevajalcem, poklon mnogim uram debat, razjasnjevanjem, izpitim buteljkam, prižganim čikom«, po njegovih besedah zdaj v primežu marketinga in prodajnih strategij »malce osenčena«, je vendarle še tu in tako rekoč v navzkrižju z logiko časa nezadržno vztraja, pa naj je ostala »kot blesk prejšnjih desetletij ali izraz neminljivosti našega odnosa do knjige«.
Branimir Nešović je odšel. Prezgodaj. Prevajalci in »pri prevajalcih« na DSKP-ju ga bomo zelo pogrešali.
Seta Knop, članica upravnega odbora
Društva slovenskih književnih prevajalcev
Foto: založba Modrijan
